Intervju s prof. dr. Metodo Dodič Fikfak, dr. med., predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana.
(Polyanec, številka 19. marec 2017)
Kako je potekal obisk v podjetju Polycom?
Po uvodnem sestanku, ki se ga je udeležil tudi direktor, smo si pod vodstvom Denisa Oblaka ogledali delovna mesta v proizvodnji, tako pri brizganju plastike kot tudi pri mlinih in drugih postopkih obdelave plastike, šli smo skozi strojni in ročni del orodjarne, si ogledali pisarno konstrukcije ter nekatera druga delovna mesta, kjer prevladuje sedeče delo ali delo v različnih prisilnih položajih. Po ogledu smo se ponovno na kratko pogovorili o možnih ukrepih za izboljšave, ki naj bi jih podjetje upoštevalo predvsem pri oblikovanju delovnih mest v novih prostorih. Moram poudariti, da se mi zdi takšen proaktivni pristop zelo dober, saj je veliko laže delovno mesto ustrezno oblikovati že na začetku, kot pa ga kasneje spreminjati.
Katere so ključne točke, ki jih mora zaposleni upoštevati, ko govorimo o varstvu pri delu?
Varovanje zdravja delavcev mora biti skupno prizadevanje delodajalca in delavcev, saj imata obe strani od tega koristi: delodajalec pridobi bolj zdravo, učinkovitejšo in zadovoljno delovno silo z nizko bolniško odsotnostjo in večjo zavzetostjo za delo, delavci pa pridobijo možnosti za ohranjanje in celo krepitev zdravja ter spodbudno socialno okolje, ki jim poleg vira za preživetje nudi tudi pogoje za nenehno razvijanje veščin in znanja, ki so potrebni za delo, ter za dejavno sodelovanje pri izboljšavah, ki prispevajo k zdravju in varnosti. Pri zagotavljanju varnosti pri delu in vzpostavljanju zdravega delovnega okolja imata tako po zakonodaji kot tudi po strokovnih smernicah tako delodajalec kot delavec svoje obveznosti. Delodajalec mora ustvarjati razmere za varno in zdravo delo, zagotavljati varno opremo ter tehnične in organizacijske pogoje ter delavce izobraziti in naučiti, kako zdravo in varno delati, delavci pa si morajo prizadevati, da upoštevajo navodila za varno delo, dosledno uporabljajo osebno varnostno opremo, sodelujejo v aktivnostih za boljše zdravje in varnost, hkrati pa tudi sami sodelujejo pri oblikovanju teh aktivnosti.
Kakšen je bil odziv?
Ogled delovnih mest smo poskušali izpeljati tako, da bi čim manj motili delovni proces in bi hkrati lahko delavce opazovali pri njihovem delu v čim bolj običajnih delovnih razmerah. Kljub temu pa smo se tam, kjer je bilo zaradi narave dela to mogoče, z delavci tudi na kratko pogovorili o tem, kako doživljajo svoje delo, s kakšnimi težavami se pri delu srečujejo. Pri tem so bili zelo odkriti, kar pomeni, da v podjetju omogočajo odprto komunikacijo in da ljudi ni strah govoriti o težavah. Istočasno se je pokazalo, da tudi sami veliko razmišljajo o rešitvah in bi jih zato veljalo dejavno vključiti v aktivnosti kontinuiranega izboljševanja varnosti pri delu in razmer za boljše zdravje.
Ste prvič sodelovali s Polycomom?
Na ta način smo sodelovali prvič, vendar bi lahko rekli, da je naše sodelovanje že precej bogato. Že leta 2012 sta se namreč Barbka Rupar in Mateja Karničar Šenk na inštitutu udeležili izobraževanja za svetovalce za promocijo zdravja pri delu in tako v podjetje začeli širiti naš program Čili za delo. Od takrat v Polycomu redno sodelujejo na strokovnih srečanjih o promociji zdravja pri delu, ki jih organiziramo, v lanskem letu pa smo praktični del izobraževanja Čili za delo izpeljali v vaših prostorih v Črnomlju, kjer so se lahko udeleženci izobraževanja veliko naučili o varnosti in zdravju pri delu, preprečevanju poškodb, ergonomskih prilagoditvah delovnih mest in kemijski varnosti.
Na kaj kot zdravnica najbolj opozarjate pri delu v podjetjih?
Če skrb za zdravje in varnost v podjetju v prispodobi povežem z medicino, se mi zdi najbolj pomembno, da pred načrtovanjem aktivnosti na tem področju postavimo dobro diagnozo, tj., da natančno spoznamo delovno mesto in zahteve le-tega (dobra ocena tveganja), zdravje zaposlenih ter težave, s katerimi se srečujejo na delovnih mestih in v medosebnih odnosih. Podjetja imajo za postavitev takšne diagnoze kar nekaj orodij, med drugim podatke o bolniški odsotnosti, o poškodbah pri delu, invalidnosti, zadovoljstvu pri delu. Seveda je pri tem pomembno tudi, kaj mislijo zaposleni sami, ki pogosto najbolje vedo, kaj jih pri delu moti, kakšen način dela jim ustreza, kakšen ne, kaj bi potrebovali, da bi bilo delo lažje. Samo dobra diagnoza in upoštevanje mnenj zaposlenih lahko pripeljeta do dobrega načrta učinkovitih ukrepov, usmerjenih v reševanje problemov, ki dejansko tarejo naše delavce. Tako bo podjetje tudi najbolj učinkovito porabilo sredstva, ki jih namenja varnosti in zdravju pri delu. Seveda je treba poudariti, da morajo biti te aktivnosti kontinuirane, kot sama rada rečem: postati morajo način življenja v podjetju.
Kakšen je Vaš pogled na varstvo pri delu v Polycomu?
Menim, da so v podjetju na tem področju že veliko dosegli, nekatere ukrepe je treba le še dobro vzdrževati, veliko pa je mogoče še narediti predvsem pri ergonomskih prilagoditvah delovnih mest. Precej je še nepotrebnega ročnega dvigovanja bremen, ki bi ga lahko odpravili z enostavnimi pripomočki, ob selitvi v nove prostore pa je treba posebno pozornost posvetiti delovni opremi, ki bi morala biti bolj po meri delavcev in po možnosti tudi čim bolj prilagodljiva posamezniku (npr. nastavljiva delovna površina, nastavljivi stoli, možnost dela sede ali stoje, zaobljeni robovi delovnih površin). Opazili smo, da imate veliko zelo visokih delavcev, ki jim je treba posebej prilagoditi predvsem višino delovnih površin, saj standardna oprema zanje večinoma ni ustrezna. Menim, da bi bilo dobro vsaj o osnovnih ergonomskih načelih poučiti konstrukterje, da bi pri oblikovanju novih delovnih mest poleg tehničnih zahtev za proizvodnjo kakovostnih izdelkov upoštevali tudi prilagoditve, ki bi delavcem olajšale delo.
Imate za vsako podjetje drugačen pristop, strategijo?
Pristopi za boljše zdravje in varnost v podjetjih so povsod enaki, vendar morajo biti rešitve, ukrepi, ki jih podjetje načrtuje in izvaja, ter načini njihove izvedbe prilagojeni specifičnosti podjetja in delovnih mest, zdravju zaposlenih – »diagnozi«, če se tako izrazim, organizacijski strukturi in nenazadnje kulturi podjetja. Zato ne ponujamo »šimlov«, na katerih bi samo spremenili ime podjetja in tako pridobili program promocije zdravja, da bi ga lahko pokazali inšpektorju za delo. Ponujamo pa orodja, s katerimi morajo podjetja sama oblikovati svoje programe promocije zdravja, takšne, ki ustrezajo njim in s katerimi bodo lahko dolgoročno zagotavljali čilost svojih delavcev in s tem seveda prispevali tudi k svoji ekonomski uspešnosti.
Anita Voljčanšek,
foto: osebni arhiv prof. dr. Metode Dodić Fikfak
